O odpuščanju

Prva stopnja

V svoji dolgoletni praksi ugotavljam, da so zamere, občutki krivde in projiciranje krivde na nekoga drugega najpogostejši vzrok za psihične težave in tudi bolezni. Moje pogovorne terapije presegajo klasično psihologijo in se osredotočajo bolj na človekovega duha in na njegov življenjski smoter. To nam bo odprlo obzorje in našli bomo način, kako odpustiti sebi za stvari, ki smo jih ali nismo storili in drugim za vse, česar jih bremenimo.

Ljudje smo bitja svetlobe in ljubezni. To vem, zato je moje terapevtsko delo posvečeno odkrivanju neskončnega potenciala, ki je v vsakem človeku, tukaj in zdaj.

Ko želimo priti v stik s to neskončno ustvarjalno energijo, se nam lahko zazdi, da je naš cilj precej daleč... Po navadi se odpravimo na dolgo pot iskanja, ki je polna bolečine ali razočaranj... Pa vendar- naša resnična narava se nikdar ni izgubila! To, kar nam preprečuje, da bi do nje prišli, so naša omejujoča prepričanja, ki so nastajala dolga leta našega življenja na Zemlji, od prvega trenutka, ko smo se odločili, da ostanemo na njej. Od takrat naprej vodi igro naš mali jaz, katerega glavna naloga je, da nas drži ujete v neskončnih zapletih vsakdanjih "problemov" in ugank, zaradi katerih vedno znova, vsak trenutek znova pozabljamo, kdo v resnici smo, se na koncu zaradi tega celo postaramo, zbolimo ali umremo... Čeprav smo v resnici neskončna, večna bitja popolne ljubezni in svetlobe...

V to življenje sem prišla z veliko znanja, ki sem ga leta oplajala z raziskovanjem, izobraževanjem in neustavljivo iskrenostjo do same sebe. Čas je, da spoznamo to, česar nas niso naučili naši starši in naši učitelji: "Prijeti bika za roge", torej, izvedeti vse o našem malem jazu, kako deluje, vse o njegovih zvijačah in ukanah. Ko primeš "bika za roge", mu lahko pogledaš v oči in se za vedno osvobodiš strahu. Kjer ni strahu, je ljubezen. Kjer je ljubezen, je svoboda! Hrepenite po svobodi?

"Gospa Puciherjeva vsa vesela vstopi v avtobus in nevede zasede mesto, ki je namenjeno invalidom. Hvaležno sprosti svojo telesno težo na sedežu, zraven pa položi še polne vrečke delikatesnih dobrot, ki jih je nakupila za jutrišnje slavje. Prisluhne živahni glasbi in njena stopala že sledijo ritmu. Gleda skozi okno v prebujajočo se pomlad in pomisli: "Danes sem dobro opravila!"

Nasproti nje sedi gospa Sodržnik, ki pa je, v nasprotju z gospo Puciherjevo, prav čemerne volje. Močno se vznejevolji in nasproti sedečo potihem obtoži nemarnosti, pohlepnosti in neprimernega vedenja. To ji s svojim srepim pogledom da tudi jasno vedeti.

Gospo Puciherjevo zadane njen strupeni pogled naravnost v srce, naenkrat njena radost zbledi in vanjo se naseli občutek krivde, čeprav ne ve povsem, zakaj. Umakne se v najmanjši kot svoje duše in komaj čaka avtobusne postaje, da bo lahko izstopila.

Gospa Sodržnik se ne počuti prav nič bolje, a vendar se ji zdi, da ima prav. Z napuhom se namrdne in obrne stran, čeprav jo v srcu nekaj zaboli..."

O obeh gospeh ne bi mogli reči, da se imata radi in da sta svobodni, kajne? Se je že vam zgodil podoben dogodek?

To zgodbo lahko pogledamo z dveh plati:

• s plati modrosti, sočutja in ljubezni
• s plati strahu malega obsojajočega jaza

Če bi obe gospe želeli ljubiti druga drugo, bi morali v sebi raziskati, si priznati in predelati naslednje vsebine:

• svojo otroško rano/ bolečino
• svojo obrambo pred rano/ bolečino
• prepričanja, povezana s to rano/ bolečino
• svoj nižji jaz
• svoj Višji jaz
• svoje občutke krivde
• prelaganje krivde na nekoga drugega
• vpliv staršev in načina odraščanja na osebnost
• transferenco
• ogledala, ki nam jih držijo ljudje
• svoj superego
• kako podobno privlači podobno
• prepoznavanje življenja kot ljubečo lekcijo
• negativni in pozitivni užitek
• svojo masko in senčno stran sebe
• svoja omejujoča prepričanja
• svojo negativno ali pozitivno namero
• svojo osebnostno strukturo (pet jih je)
• in se prepustiti milini in moči odpuščanja.

Ko se učimo prepoznavati svoje vzgibe v vsakdanjih dogodkih, naša bolečina postopoma zgineva in v nas se naseli mir, radost, ljubezen, odpuščanje, sočutje in blagost. Energijo, ki smo jo prej uporabljali za nesmiselne "napade in obrambe", lahko sedaj uporabimo ustvarjalno! Odnosi v naših ožjih in širših družinah postanejo ljubeči in harmonični, saj smo začeli reševati probleme tam, kjer so nastali: v nas samih. Zavemo se, da nismo žrtve ničesar, kar naj bi bilo izven nas. Prevzamemo odgovornost za naše življenje in za vse tisto, kar ustvarjamo s svojimi mislimi, besedami in dejanji.

Gremo torej v globino, odkrivamo naš mali jaz, a se mu ne bomo pustili zapeljati. Ne izgubimo izpred oči luč naše resnične narave, ki je naš cilj. Držimo torej bika za roge, a gledamo sonce, ki vzhaja za njegovo glavo! Radostna pot je to! In če sledimo napotku "Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe", bomo vstopili v popolnoma nov svet, v katerem se učimo ljubiti samega sebe, zato ljubezen do bližnjega postane njegova logična posledica!

Pot notranjega zdravljenja zahteva jasno odločnost in namero. Na to opozarjam, saj naš mali jaz ne želi, da bi človek vedel za tako "kvarno znanje", ki kazi ugled "njegovemu veličanstvu"!

Druga stopnja

Duhovni zakoni, ki razkrivajo smisel vsakega dogodka: življenje je učilnica.

• Brez sočutja ni odpuščanja. Sočutje do bližnjega nam omogoča, da prepoznamo bolečino človeka, za katerega se zdi, da nam je storil kaj žalega in se zavedamo, da so njegova dejanja le obramba pred možno ponovitvijo te bolečine. Sočutje do bližnjega odpre sočutje do nas samih.
• Preden se utelesimo na Zemlji, si izberemo ljudi, ki jih bomo srečali in izkušnje, ki jih bomo imeli z njimi. Naključij ni. Tu se nam nudi priložnost, da sprejmemo odgovornost za svoje odločitve in kreacije. Namesto, da se smilimo samim sebi in se predstavljamo kot žrtev, postanemo zavesten in odgovoren soustvarjalec svoje življenjske zgodbe. Naučimo se najti lekcijo, ki nam jo ta človek ali dogodek nudi. Lekcija je vedno le ena: ljubezen, sočutje in spoštovanje do sebe in drugih.
• Zavestno spoznamo, da zaradi naših neljubečih misli do sebe privlačimo v svoje življenje ljudi, ki nam prav to zrcalijo. Želimo jih kriviti za njihovo neprijazno početje, a oni ne morejo prav nič, saj nam v odnosu kažejo le tisto, kar sami verjamemo o sebi. Če želimo to spremeniti, torej pričnemo čistiti in loščiti svoja prepričanja o sebi- dejavno se ljubimo in spoštujemo. Ko to storimo do popolnosti, ti ljudje odidejo iz našega življenja, ali pa se povsem spremenijo. Tako postopoma v svoje življenje privlačimo ljudi, ki nas ljubijo in spoštujejo. Vrhunec dosežemo, ko se našim "hudobnim" učiteljem iskreno zahvalimo za izdatno lekcijo! Podobno privlači podobno.
• Vsaka lekcija je tu za naše najvišje dobro. Vsak dogodek ima veliko vrednost. Zavestno, iskreno in pikolovsko iščemo lekcijo v podrobnostih. Vsak odnos je zaklad lekcij. Lekcija naučena, ne vrne se nobena!
• Vsak človek je le učeče se bitje. Če sami nismo izpolnjeni, iščemo mašila za lastno praznino v drugih. Največkrat v ženi, možu, otroku. Pritožujemo se, kadar nam ne dajo tega, kar od njih pričakujemo. Toda tudi oni le potujejo skozi čas! Od človeka, ki je ravno tako ranjen, kot mi, ne moremo pričakovati, da nas bo odrešil! Odrešimo lahko le sami sebe.
• Imamo le sebe in svoje življenje. Imamo moč ustvarjanja- to so naše misli, naši občutki in naša prepričanja. Stara, boleča prepričanja zamenjamo za nova, polna ljubezni.
• Naš ego se pritožuje. Noče odpuščanja in sočutja. Hoče imeti prav! "Prav" nas naredi osamljene in boli. Ko zmehčamo svoje srce, "prav" izgine.

Tretja stopnja

• Popolno odpuščanje je možno, ker je ta svet- svet dualnosti le izmišljija, sanje, iluzija. Resnica je enost. V enosti ni več nasprotij. Odpuščanje je poslednja iluzija tega sveta.